Opis poti
Družinski izlet na Sv. Areh vam bo prav gotovo ostal v spominu. Poleg rekreacije, lepega razgleda in čudovite narave, je ta romarski kraj prava izbira za vse družine, ki rade obiščejo izlete z zanimivo zgodovino.
Areh je planinska ravnina, ki je s cesto povezana z Rušami in Mariborom. Je znan izletniški in turistični kraj na Ruškem Pohorju, ki privablja mnoge obiskovalce čez vse leto. Pozimi vas pričakajo prostrana smučišča, poleti pa dišeči gozdovi s številnimi planinskimi stezami. Na tem delu je najbolj znamenita cerkev svetega Areha (Henrika), po katerem je to področje tudi dobilo ime.
Zgodovina pravi, da je prva cerkvica na Arehu stala že konec 15. stoletja. Prvič se omenja leta 1545. To cerkev so med 1650 in 1659 povečali in jo povezali s samostojno stoječim zvonikom, ki je bil zgrajen okrog leta 1600. Kapelica sv. Lovrenca je bila v 18. stoletju barokizirana in se danes dotika zakristije. Največja zanimivost cerkve je grob sv. Henrika. To je reliefna plošča, ki kaže ležečega vojvodo s krono na glavi, oblečenega v tesno prilegajočo se obleko, z mečem v roki. Relief izhaja iz začetka 13. stoletja in predstavlja štajerskega vojvodo Otokarja IV. Traungavskega. Ploščo so sem prinesli iz grobne kapele iz žičke kartuzije po letu 1756, da je prevzela nalogo Henrikovega groba. Med sedanjo cerkveno opremo sta vredna pozornosti glavni oltar, delo Jožefa Strauba (ok. 1750), in stranski oltar sv. Ane, ki je nastal leta 1695 v delavnici rezbarja Reissa.
Pot je primerna za otroke 6 let in več, saj po dolžini hoje spada med bolj zahtevne. Izlet lahko začnete iz lokacije, kjer je Mariborska koča in nato nadaljujete peš proti Ruški Koči na Arehu. Oznak za Mariborsko kočo je res veliko, od tod pa naj vas vodijo oznake R in 1. Na vrhu vas pričaka prelepa cerkvica ter jezerce, ki se uporablja pozimi za zasneževanje smučišča. V koči se lahko okrepčate, zunaj pa naužijete svežega zraka in prelepih podob narave.
Lep družinski izlet vam želimo!
Zanimivosti
Ljudska govorica je Henrikovo ime na Pohorju poenostavila v Areha. V teh krajih so namreč imeli velik vpliv, zaradi posestev in župnij, ki so jim pripadale, šentpavelski benediktinci s Koroškega. Ti menihi so v obdobju protireformacije na svojem ozemlju zelo širili češčenje sv. Henrika, ker se je odlikoval po globoki vdanosti in zvestobi Cerkvi.
Zemljevid
Pelji me na izhodišče izleta
Prikaži pot v Google zemljevidihGostinski lokal v bližini
Ruška Koča
Priporočajo vam regionalne specialitete, katere so vrhunske kvalitete in se pripravljajo po tradicionalnem receptu. V koči se lahko okrepčate in spočijete, da boste lažje nadaljevali pot ali se vrnili v dolino. V koči se tekom sezone vrstijo številne prireditve, zato je tu večkrat zelo živahno.
milan.klancnik@siol.net
02/ 603 50 46
041 666 552

Vita, Olja in Juna priporočajo
Poznate legendo o graščaku Henriku?
Legenda pripoveduje o hudobnem rogaškem graščaku Henriku, ki si je lastil ozemlje šentlovrenških puščavnikov in pravico nad njihovimi podložniki. Ti so imeli na meji med njihovo zemljo in njegovim gospostvom kapelico. Kljub posredovanju lastne sestre grofice Zofije ni nehal posegati v njihovo zemljo, ampak je zato še sestro nagnal z doma. Zofija je postala redovnica in je ustanovila samostan v Studenicah.
Surovega graščaka paje doletela pravična kazen: postal je gobav. Vsi so ga zapustili. Vražar mu napove, da ga lahko ozdravi le dekle, ki bo zanj darovala srčno kri. Henrik gre po pomoč k sestri. Sredi najhujše zime skupaj poromata k šentlovrenški kapelici. Toda na naporni poti skozi zasnežene pohorske gozdove ju napadejo volkovi in smrtno ranijo Zofijo. Mrtvo prinese do šentlovrenške kapelice. Tam spozna, da je ozdravel. O gobavosti ni več sledu. Henrik izpolni obljubo, ki jo je dal umirajoči sestri, pokoplje jo pri kapelici ter naslednjo pomlad na njenem grobu začne zidati mogočno svetišče. Ko ga po treh letih dokončajo, se Henrik mrtev zgrudi na sestrin grob. Pokopali so ga zraven nje. Še zdaj romajo verni na njegov grob sredi cerkve in prosijo pomoči ob čudeženem studencu.
Legenda o graščaku Henriku