Medvedkova pot
Regija | Gorenjska |
Izhodišče | parkirišče pri kmetiji Pr Bukovc |
Dolžina poti | 3.5 km |
Trajanje poti | 1-2h |
Najprimernejši čas za obisk | pomlad, poletje, jesen |
Primerno za | nosilke , od 1 - 3 let , od 3 - 6 let , 6+ let |
Zahtevnost | lahka pot |
Opis poti
Bi radi srečali medveda, ampak ne čisto pravega? Hm, mogoče vam lahko pomagamo. Poznamo namreč Štefko, ki s svojim mladičkom stoji vedno na istem mestu in je ne morete zgrešiti.
Medvedkova pot je krožna in dolga nekje 3.5 kilometra. Lepo je označena z rumenimi medvedjimi šapicami, katerim z lahkoto sledijo tudi naši najmlajši.
Začetna točka s parkirnimi prostori je na kmetiji Pr’ Bukovc v Poljanski dolini.
Pot nadaljujemo proti gozdu Zala, ki se nahaja na 900 m nadmorske višine. Tematska pot je obogatena s kar sedmimi informativnimi tablami. Zelo spretno so v igrah uporabljene stvari, ki so nam v gozdu vedno pri roki. Vejice, storži so pripomočki v gozdni pedagogiki. Zelo zanimivo nam je bilo tudi čutno zaznavanje- med drevesi je po vrvici speljana pot, za katero moramo zapreti oči in se zanesti na druga čutila. Naši otroci so bili presenečeni kako zna biti to težko. Vmes je bilo potrebno seveda še splezati na lovsko opazovalnico, da smo se prepričali, če na nas preži še kakšen medved.
Ko opravite s potjo, vam priporočamo, da se z avtom zapeljete še nekoliko višje, kjer vas pozdravi podzemna slemenska utrdba Goli vrh, ki je del Rupnikove linije. Ogledate si jo lahko samo v vodenem spremstvu in sicer vsako prvo soboto v mesecu ob 10.00 uri.
Zanimivosti
Medvedi so v primerjavi z drugimi zvermi počasne živali, vendar so lahko vseeno zelo hitri. Pri hoji stopajo po celih, skoraj povsem golih podplatih. Dobro tudi plezajo. Zna se postaviti pokonci in na zadnjih nogah lahko prehodi določeno razdaljo. Nekateri medvedi se izogibajo vode, drugi pa znajo dobro plavati ali se celo globoko in dolgotrajno potapljati. Medvedi v hladnih območjih zimo prespijo. Med zimskim mirovanjem medvedke tudi kotijo. Skotijo od 1 do 5 mladičev, ki so ob rojstvu slepi. Večina medvedov je vsejedih in se hranijo z mesno hrano (vključno z žuželkami in ribami) ter rastlinsko hrano. Severni medved je izključno mesojed, orjaški panda pa je rastlinojed.
Zemljevid
Pelji me na izhodišče izleta
Prikaži pot v Google zemljevidihGostinski lokal v bližini
Gostilna Gačnk v Logu
Verjetno vas prepričamo, če napišemo da imajo super lušten ambient, zeloooooo okusno hrano, povrh vsega pa so tudi prijazni pri postrežbi?
Se sigurno še vrnemo.
Dolenji Novaki 1,
5282 Cerkno
(05) 372 40 05
Mila in Staš priporočata
Veva, da se medvedom v naravi ni pametno približevati, vseeno pa nama je všeč, kadar mami prebere kakšno pravljico o njih. Tole so si menda radi pripovedovali na Koroškem...pst, baje da je resnična;)
Visoko v hribih je kraj gozda stala bajtica. Mladi gospodar je drvaril in oglaril, mati pa je doma kuhala, pospravljala in negovala prvorojenega sinka. Jesenskega popoldneva je mati postavila pisano zibelko na trato pred bajto, jo poganjala z nogo, zraven šivala in pela, da bi dete uspavala:
AJA TUTAJA, SINEK, ZASPI.
SONČEK NA NEBU ZATE BEDI.
AJA TUTAJA, SINEK, ZASPI.
ZVEZDICA ZLATA ZATE BEDI.
Na vsem lepem je zašumelo in se razmaknilo grmovje na gozdnem robu. Mati se je ozrla, od strahu sta ji zastala noga in v grlu glas. Skozi grmovje se je kobacal velik rjav medved.
Mati ni kriknila, le z drgetajočimi rokami je segla po otroku in ga stisnila k sebi. Medved je počasi šantal proti prestrašeni ženi. Ko je kosmatinec prišel do zibelke, je počasi dvignil sprednjo levo šapo. Iz nje mu je kapljala kri. Velik črn trn se mu je zadrl v živo meso. Godrnjal je, kot bi prosil, in milo gledal prestrašeno ženičko. Ko je mati videla ranjeno šapo, je položila sinka v pisano zibko. Nato je vzela veliko šivanko in previdno prijela ranjeno šapo. Kosmatinec je vzdihoval, mati pa mu je skrbno izdrla ostri črni trn. Medved je zadovoljno godrnjal ter se že obrnil proti gozdu. Toda, glej, bistroumnega kosmatinca. Priracal je nazaj k zibelki in jo močno zazibal. Mati je spet vzdignila sinka v naročje, medved pa zagrabil zibelko in jo mahnil z njo proti gozdu. Kako se je mati začudila, kaj neki bo rjavi nerodnež počel z otroško zibelko. "Ta je pa lepa," si je mislila. "Zdaj jo pa imaš, pravo medvedjo hvaležnost!"
Dete ji je zaspalo v naročju. Sonce je tonilo za gore. Kar se je kosmatinec spet prikazal iz grmovja. Po zadnjih dveh je hodil, v sprednjih šapah pa je nosil zibelko, polno rumenih hrušk drobnic.
Postavil jo je na tla pred začudeno mater in odracal nazaj v goščavo.
"Poglej no," se je razveselila mati, "kakšen hvaležen medved. Zvrhano zibelko sladkih hrušk mi je prinesel za en sam izdrt trn."
Pa sladke sanje:)