Ob reki Kokri Visoko

Opis poti

Popeljite otroke ob prelepi reki Kokri, kjer prek tematskih tabel spoznate reko, njene značilnosti in okolico. 1,2 kilometra dolga sprehajalna pot ob Kokri je speljana med Hotemažami in Visokim pri Kranju in je zanimiva učna pot. Reka je lepa in nekaj posebnega prav v vsakm letnem času. Na samem sprehodu si lahko na tematskih tablah preberete zanimiv opis- Reka se predstavi. Otroci tako preko opisa spoznajo Kokro, njeno preteklost, kamnine, ki sestavljajo njeno strugo in okolico teh prelepih krajev.

REKA SE PREDSTAVI

»Ime mi je Kokra. Žal sem že pozabila, kdo me je prvi tako imenoval, ker je od tega že več kot tisoč let. Vem le to, da ime ni slovanskega izvora. Rojena sem na Jezerskem, kjer se stikata afriška in evrazijska litosferska plošča. Dolga sem 36 kilometrov in v Kranju se pridružim večji sestri Savi.« 

Tako poetično je reko v poosebitvi predstavil domačin Milan Krišelj, magister, upokojeni profesor geografije, najbolj zaslužen med zaslužnimi za to, da je 1,2 kilometra dolga sprehajalna pot ob Kokri med Hotemažami in Visokim pri Kranju odslej tudi učna pot.

Reka pripoveduje

»Po značaju sem bolj muhasta, včasih bolj majhna in pohlevna, včasih pa divja in uničujoča. Najmanj vode imam v januarju in avgustu, največ v maju in juniju ter novembru in decembru. Največji pretok na tem območju so mi izmerili 230 kubičnih metrov na sekundo, najmanjšega pa komaj en kubični meter na sekundo. Od Tupalič do Milj tečem skoraj v smeri sever jug, zato me zaradi vrtenja Zemlje (Coriolisova sila) zanaša desno, kjer spodjedam svoje lastne nanose, ki sem jih napravila v prejšnjih geoloških nanosih ...

Včasih sem bila le preveč divja in tako sem 14. februarja 1967 porušila jez v Tupaličah, s katerim je bil del mojih voda speljan v Rapo ali Mlinščico. Takrat so se ljudje odločili, da me bodo prevzgojili. S škarpami in jezovi so me prislili, da tečem, kot oni hočejo. Z deli so končali v letu 1992. Imam pa občutek, da imam še vedno dovolj moči za kakšna presenečenja.«

Besedilo je prepisano z ene od petih lično izdelanih tabel ob reki, prispeval pa ga je naš sogovornik, medtem ko je strokovne podlage za učno pot pripravila Tadeja Šubic iz kranjskega zavoda za varstvo narave. Prav tako sta strokovno besedilo o prodiščih ob Kokri prispevala strokovnjaka Geološkega zavoda Slovenije doc. dr. Dragomir Skaberne s področja sedimentologije in Mirka Trajanova s področja vulkanskih kamnin.

Po povodnji Rapo speljali v jezerca na Brdo

Sicer pa so v preteklosti domačini odnašali prod, mivko in kamenje za gradnjo hiš, včasih so zakurili apnenice in žgali apno, sekali grmovje za butare, po povodnji pa so nabirali naplavljeni les za kurjavo. V letošnjem vročem poletju so domačini spet uživali v njenih tolmunih, no, morda bo v prihodnje bolje, če bodo le sosedje v Preddvoru uredili kanalizacijo.

V pozabo tone zavedanje, da je bila ob reki Kokri, in sicer od Tupalič do Visokega, nekoč speljana Rapa ali Mlinščica. Leta 1908 so zgradili vodovod Čemšenik–Kranj in šele takrat so tukajšnje vasi dobile pitno vodo. Do tega leta pa so vodo za pitje prinašali iz Rape, medtem ko so domačinke iz več vasi na več periščih ob njej ročno prale še nekaj let po 2. svetovni vojni.

Na Rapi pa je bilo tudi sedem mlinov z imeni Breznos, Mohor, Narobe, Kap, Krč, Zorman in Fik in sedem žag venecijank. Na pustni torek leta 1967 je bil v povodnji uničen jez. Mlinarji, ki so skozi stoletja mleli žita okoliških kmetov, ga niso obnovili, ampak so Rapo speljali po ceveh v jezerca protokolarnega objekta Brdo. Za tremi mlini ni nobenih sledov več, le v Krišljevem muzeju kruha si je mogoče še ogledati, kakšne so bile nekoč naprave.

»Zdaj, prosim, me pustite pri miru, da v miru opravljam naloge, ki mi jih je zaupala mati narava, da bom skrbela za loge, loke in tolmune, da bodo živali in rastline v miru živele. Obljubim vam, da me boste imeli tako, kot sem bila včasih, še rajši,« končuje svojo pripoved reka Kokra.