Grad Kostel 8389

Grad Kostel

Regija Jugovzhodna Slovenija
Izhodišče ob poti
Dolžina poti 0.5 km
Trajanje poti 15 min
Najprimernejši čas za obisk celo leto
Primerno za nosilke , od 3 - 6 let , 6+ let
Zahtevnost krajši sprehod

Opis poti

Čisto ob meji s Hrvaško, s super razgledom na dolino Kolpe vas grad Kostel pričakuje, kot zaspana prinesa, da ga obiščete. Vodiči vam bodo vedeli povedati številne zgodbe in legende, lahko pa jih odkrivate tudi sami z igro pobega- Castle escape.


Grad Kostel v dolini reke Kolpe je v pisnih virih prvič omenjen leta 1336 kot »castrum Grafenwarth«, kar pomeni utrdba, trdnjava, zatočišče, šele leta 1449 pa kot Costel. Zanimivo je to, da je poštna številka enaka letnici prve pisne omembe gradu. Na mestu današnjega gradu naj bi pred tem stala utrdba, ki pa so jo Ortenburžani, vazali oglejskih patriarhov, med letoma 1247 in 1325 prezidali, da bi zavarovali svojo posest, ki je segala od Čušperka do Kolpe.


Grad in naselje ob njem so obdali z več kot dva metra debelim in visokim obzidjem, ki je bilo ojačano s petimi obrambnimi stolpi. Služil je kot mejna utrdba v obrambi Kranjske in celjske posesti ter pozneje tudi v obrambi proti turškim vpadom.
Stari zapisi omenjajo, da je imel Kostel svoje sodišče, ki je sodilo tudi na smrt. Kot dokaz za to imamo »gavge«, ki stojijo kakšen kilometer stran od gradu.
Leta 1809 porušeni grad je delno obnovo dočakal konec 20. stoletja. O mogočnosti grajskega kompleksa priča Valvasorjeva veduta, objavljena v Topografiji sodobne vojvodine Kranjske (1679). Grad Kostel je skupaj s trgom, postavljenim znotraj obzidja, drugi največji grajski kompleks v Sloveniji in hkrati edini kompleks na slovenskih tleh, kjer znotraj nekdanjega grajskega obzidja še vedno prebivajo ljudje.

Grad je jeseni odprt ob sobtah in nedeljah od 10. do 17. ure. Grad bo svoja vrata do naslednje sezone predvidoma zaprt ob koncu oktobra. 
Za najavljene skupine so ogledi možni vse leto.

Zanimivosti

Prostori v gradu so bili preprosto opremljeni, splošna higiena stanovalcev je bila na nizki ravni. Za razsvetljavo so uporabljali trske, bakle, lojenice ali oljenke in sveče, ki pa so bile zelo drage. Prostore so ogrevali z odprtimi ognjišči. V sobah je bilo malo svetlobe in dosti dima in smradu, tako da so bili prostori sajasti in zakajeni. Okna so bila zadelana z lesenimi polkni, z živalskimi kožami in mehurji, roževinastimi ploščicami, s sljudo in podobnim.

Zemljevid

Mila in Staš priporočata

V Kostelu so pri eni hiši imeli vraga. Sedel je na zapečku in ves čas nagajal gospodinji. Dala mu je jesti fižola, on pa je mehkega pojedel, trdega pa metal po hiši in pri tem govoril: »Mehku, trdu. Mehku, trdu. Vraga so se potem naveličali.

Gospodar Martin ga je dal v žakelj, zavezal in vrgel v Kolpo.  Mislil si je: »Zdaj smo se za vedno znebili tega vraga!« Od Kolpe je sopihal v hrib proti domu. Bil je že utrujen in poten. Ko je prišel domov, je videl vraga, ki je sedel na zapečku. Vrag mu je rekel: »Martin, jaz sem že suh!«