Izvir Ljubljanice-Vrhnika
Regija | Osrednjeslovenska |
Izhodišče | urejeno, označeno parkirišče pri izviru Ljubljanice-Retovlje |
Dolžina poti | 4,41 km |
Trajanje poti | 1-2 h |
Najprimernejši čas za obisk | spomladi, poleti, zgodaj jeseni |
Primerno za | nosilke , od 3 - 6 let , 6+ let |
Zahtevnost | lahka krožna pot |
Opis poti
Ljubljanica ima med slovenskimi rekami posebno mesto. Napaja se iz številnih kraških ponikalnih voda v zaledju, zato ji pravijo tudi reka sedmerih imen. Njena pot je dolga in razburljiva. Večkrat ponikne in se spet prikaže na površju, a vedno pod drugim imenom. Najprej se na svojem prvem izviru pod Snežnikom imenuje Trbuhovica, potem Obrh, pa Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler, pri več izvirih na Vrhniki in v njeni okolici, po dolgi poti po kraškem podzemlju, ne privre na svetlo- kot Ljubljanica. Njene izvire delimo na tri večje skupine: Močilnik, Retovje in Bistro. Poleg teh obstaja še večje število izvirov, studencev in pritokov.
Zanimivosti
Preberite si nekaj zanimivosti o posameznih izvirih.
V Močilniku, izraziti zatrepni dolini, se v Malo Ljubljanico stekajo izviri Velikega in Malega Močilnika. Nedaleč od gostinskega lokala pod visokimi prepadnimi stenami (40 m), imenovanimi tudi Hudičeve skale, vre na dan Veliki Močilnik. Po legendi naj bi se tu končala plovba grških junakov - Jazona in Argonavtov po Ljubljanici. Na tem mestu so ladjo razstavili in jo na ramenih prenesli proti Jadranskemu morju. Vrhnika se Argonavtov spomni vsako leto v času festivala Argonavtski dnevi.
Retovje je zatrepna dolina, ki se zajeda pod vznožje Ljubljanskega vrha in Raskovca ter je nastala s postopnim udiranjem stropa nad nekdanjimi jamami. Tu izvira Velika Ljubljanica, ki se sredi Verda združi z Malo Ljubljanico iz Močilnika. Od sotočja dalje se reka imenuje Ljubljanica. Ob številnih izvirih (Pod skalco, Pod orehom, Malo okence, Veliko okence …) je stalo v 19. stoletju več kot deset žag venecijank.
Izviri v Bistri se nahajajo neposredno ob vznožju strme in tektonsko zasnovane kraške rebri na sredini poti med Vrhniko in Borovnico. Tvorijo tri povirne krake, ki se združijo v strugo Bistre po približno 400 m. Takšna razporeditev tokov je imela varovalni pomen pri zasnovi bistriškega samostana. Podzemno se ti izviri napajajo z vodami s Cerkniškega polja, del voda pa priteče iz Rakovega Škocjana in Planinskega polja. Izviri Ljubljanice so nasploh zelo vodnati, saj so nekdaj gnali stroje samostana in gradu Bistra, uravnavali pa so jih z zapornicami ob mlinih in žagah v Verdu in Bistri.
Posebno mesto med izviri Ljubljanice si zasluži Lintvern, izvir potoka Bele, ki je naravni spomenik in kraška znamenitost. Občasni bruhalnik ali zaganjalka bruha vodo v določenih presledkih, vmes pa izvir delno ali povsem presahne. O njem je že J. V. Valvasor (1689) pisal, da bruha zmajeve mladiče, verjetno pa je šlo za človeške ribice.
Zemljevid
Pelji me na izhodišče izleta
Prikaži pot v Google zemljevidihMila in Staš priporočata
PREDLOG ZA DRUŽINSKI IZLET V BLIŽINI.
Obisk močvirskih škratov na Vrhniki?
Z Močvirsko beležko otroci na poti zbirajo močvirske žige in škratorunske simbole, prav posebne znake škratje pisave. Otroci so namreč na pomembni misiji: iščejo čarobni izrek, s katerim bodo pregnali urok močvirskih škratov, pri tem pa jim pomaga prijazna škratica Lilija. Njihova doživetja na poti jim popestrijo velike lesene skulpture močvirskih živali, zelene rege, netopirja podkovnjaka, kačjega pastirja in seveda želve sklednice, ki je osrednji lik slikanice Mali plac. Ne manjkajo niti nabriti močvirski škratje.
S pomočjo doživljajskih elementov otroci skozi doživetja odkrivajo čudovito naravo, saj se pravljični svet vseskozi prepleta z resničnimi lepotami narave. Tako mimogrede marsikaj zanimivega o življenju na Ljubljanskem barju nekoč in danes, pravljične podobe vzdramijo njihovo domišljijo, ob tem pa kot za šalo prehodijo čisto pravo pohodniško pot.
Super, kajne?
Prisluhnite legendi o Vrhniki in bruhalniku Lintvern.