Godrnjačeva pot s psom-Bohinjska Bela
Regija | Gorenjska |
Izhodišče | Parkirišče pri Kulturnem domu v Bohinjski Beli |
Dolžina poti | 2 km Godrnjačeva pot, dodatni 1 km do slapu Pod Iglico |
Trajanje poti | 1 h |
Najprimernejši čas za obisk | vsi letni časi |
Zahtevnost | lahka pot |
Opis poti
Naj vas šapice medveda Godnjača popeljejo po krožni poti v Bohinjski Beli, ki vas bo prav gotovo navdušila. Na prijetni družinski poti boste prehodili isto pot, kot jo je medved Godrnjač, in odkrili, kaj vse se mu je pripetilo na poti skozi vas. Če spadate med velike kavkaške ovčarje ali male čivave no, ali pa ste le veliki rottweiler po duši, potem se neustrašno, skupaj s svojim človeškim krdelom, podajte na to pustolovščino in poiščite velikega strašnega medveda. Ne rep med noge, temveč pot pod noge in gremo.
Družinska tematska sprehajalna pot je dolžine 2 km. Trajanje izleta 1 h – 1,5 h. To zanimivo pot pa je pripravilo Turistično društvo Bohinjska Bela.
Godrnjačeva pot nas popelje v stare čase, ko je nekega dne skozi Bohinjsko Belo prihlačal pravi medved, ki se ga je prijelo ime Godrnjač. Šape vam bodo kazale pravo smer, naloge na postajah pa bodo preizkušale vašo zavzetost in spretnost.
Ob poti opazujte naravo, opazujte drevesa in rože, raziskujte. Na vsaki postaji opravite nalogo, ki je na kratko opisana na tamkajšnji tabli, natančneje pa v seznamu postaj in nalog. Če imate pri sebi pisalo, poiščite na vsaki postaji na tabli po eno črko in črke zapovrstjo vpišite v spodnje kvadratke – na koncu boste tako dobili sporočilo zase. Če pisala nimate, pa nič zato: na koncu vas vseeno čaka presenečenje – najbolj pogumni boste lahko pogledali v pravi medvedji brlog. Vas zanima zgodba o medvedu Godrnjaču. Preberite si jo v zavihku Vita, Olja in Juna priporočajo. Na poti boste morali rešiti nekaj zanimivih nalog, a bistre buče to zmorejo, kajne?
V Bohinjski Beli, dobrih ducat korakov stran (če smo natančni 0.93 km;) od vašega izhodišča pri Kulturnem domu v Bohinjski Beli pa se nahaja tudi prelep slap. Več v naših Zanimivostih. Prepustite se očarljivemu slapu in lepotam razgleda nad Bohinjsko Belo. Le najbolj pogumni se lahko povzpnejo po stopnicah prav nad slap, tisti mlaši pohodniki pa bodo lepoto slapu z navdušenjem opazovali ob zaščitni ograji spodaj. Pri slapu Pod Iglico boste srečali tudi številne plezalce, ki pogumno osvajajo številne plezalne smeri v bližnji naravni plezalni steni športnega plezališča.
Zanimivosti
V prepadnih pečinah Iglice, tik nad Bohinjsko Belo, se skriva 24 metrov visok slap. Slap pod Iglico. Prihaja s potoka Suhe in pada čez navpično steno iz permijskih neoschwagerinskih apnencev. Slap je postavljen v konec naravnega kamnitega hodnika in vijugavo teče ter se prepleta po steni vse do tolmuna, ki je z jezom razširjen v majhno umetno jezero. Vsekakor vreden ogleda, v kolikor se podate na Godrnjačevo pot, saj se slap nahaja le slabe pol km stran od vašega izhodišča.
Ker pa se nahajate tudi v bližini slavnega Bleda, pa naj vam zaupamo, da ta ne slovi le po slastnih kremšnitah, ampak ima tudi zanimivo krajevno legendo. Pravljica bo kot nalašč za poslušanje v avtu po napornem izletu. Da lažje zasmrčite v spanec.;) Zdaj pa zvok v avtu bolj naglas prisluhnite...
Prisluhnite Legendi o potopljenem blejskem zvonu.
Slap pod Iglico v vsej svoji lepoti. Nad slap se lahko povzpnete tudi po stopnicah, v bližini slapu pa je tudi športno plezališče in klopi, kjer si lahko privoščite malico in počitek.
Zemljevid
Pelji me na izhodišče izleta
Prikaži pot v Google zemljevidihGostinski lokal v bližini
Restavracija Penziona Mlino
slovi po okusni kuhinji, kjer vrhunsko pripravljajo jedi po naročilu ter narodne in hišne specialitete. Odlikujejo se tudi s širokim in kvalitetnim izborom vin. Odlična ponudba jedi; npr. divjačinske, mesne, brezmesne in ribje jedi, goste ne pustijo lačne iz Bleda. Presenetili so nas s prijaznostjo, hitro postrežbo in odlično hrano. Letni vrt s pogledom na jezero pa je le pika na i okusni hrani.
Cesta svobode 45,
4260 Bled
04 574 14 04
Vita, Olja in Juna priporočajo
ZGODBA O MEDVEDU GODRNJAČU
Na planoti Pokljuka so opazili sledi medveda. Zbrali so se lovci iz bližnjih krajev, tudi z Bohinjske Bele, in ga odšli lovit. Komaj dobro so vsi lovci odšli, je pa Godrnjač prihlačal naravnost na Belo. Verjetno je prišel do vasi iz soteske reke Save. Tam je najbrž pil vodo, nato pa je zlezel po bregu navzgor in pri šoli prilezel v vas. Bil je strašno lačen in je iskal hrano.
Najprej se je Godrnjaču nasmehnila sreča pri hruški tepki, pod njo je našel prgišče okusnih sadežev. [Postaja št. 1]
Ampak za velikega medveda to seveda ni bilo dovolj, še je bil lačen. Prišel je do mlake in skušal ujeti s taco kakšno ribo, pa so mu vse ušle. [Postaja št. 2]
Kosmatinec je jezno zagodrnjal in šel naprej. Med potjo je vohljal, našel kakšnega polža in ga pojedel, ampak v želodcu mu je še zmerom krulilo. Razburjeno je zagrabil kamna, z njima tolkel in zraven nejevoljno brundal. [Postaja št. 3]
Vrh brega je Godrnjača zdaj premagala utrujenost, legel je in počival. [Postaja št. 4]
Malo je zadremal, zbudila pa ga je nagajiva veverica, ki je vanj metala storže. [Postaja št. 5]
Šmenta! Godrnjaje se je medved odpravil naprej. Zaslišal je šumenje potoka in zavil v tisto smer. Previdno je šel čez in se trudil, da si ne bi zmočil tac. [Postaja št. 6]
Na drugi strani je vonj kosila Godrnjača vlekel proti hišam, a ni si upal preblizu ljudem, zato jo je nazadnje ubral ob železniški progi proti gozdu. Zelo je bil lačen, hodil je in se ves čas oziral za hrano. Tedaj pa: strah in groza! – za njim je pridrvela tuleča črna pošast, ki je bruhala gost črn dim. Do takrat Godrnjač še ni videl parnega vlaka. Na srečo je zagledal tunelček pod progo, skril se je vanj in od groze tulil. [Postaja št. 7]
Ko se je vse umirilo, je medved previdno nadaljeval pot. Prišel je do čebelnjaka. Med! Kar sline so se mu pocedile. Zdaj bo jedel. [Postaja št. 8]
S taco je potipal po panju, a so ga razdražene čebele opikale. Zatulil je od bolečin in zbežal, kar so ga nesle tace, po poti med gozdom
in travnikom. [Postaja št. 9]
Na koncu travnika je veliki divjajoči medved splašil počivajočega muflona, ki je zbežal pred njim v strm breg. Godrnjač pa je bil čisto brez sape. Našel je kamnolom in v njem utrujeno znova malo počival. [Postaja št. 10]
Potem je, lačen, vstal in pobrskal med kamenjem, da bi našel kaj užitega, ampak ni bilo nič. Na ves glas je zagodrnjal in šel iskat naprej. Tedaj pa se mu je nasmehnila sreča! – v manjši kotanji je našel ostanke poginule srne in se končno, končno pošteno najedel. [Postaja št. 11]
Sit in zadovoljen se je Godrnjač zdaj prav počasi odpravil naprej. Ob bistrem potoku je pil vodo in se celo okopal v tolmunčku, da je postala voda vsa motna od njegovega veselega čofotanja. [Postaja št. 12]
Po kopeli je prijetno sit medved začel zehati, postal je zaspan in moral si je poiskati brlog, v katerem bo preživel zimo. Kmalu je našel primerno votlino, zlezel je vanjo in se zadovoljno potopil v spanec. [Postaja št. 13]
Medved Godrnjač je spal celo zimo, spomladi pa je vstal in se odpravil naprej. Po bregu navzdol je zdaj nazadnje prišel do Podroj, od koder vodi pot nazaj v vas. [Postaja št. 14]
Kam je šel Godrnjač s Podroj? Se je vrnil k Savi? Ali pa je šel še naprej, mogoče celo naprej v kakšno drugo zgodbo? Kdo ve, na Bohinjski Beli ga niso več videli.