TEŽKIH NOG NAOKROG
Občudujem tiste starše z majhnimi otroki, ki vseskozi nekam potujejo. Ni ga vikenda, ki ga ne bi izkoristili, ni ga lepega dneva, ki ga ne bi obeležili, ni kraja v Sloveniji, ki ga še ne bi obiskali. Vseskozi so na poti. Mi pa smo druga skrajnost. Močno in dobro premislimo, če se nam splača zapustiti varnost doma.
Zakaj, te zanima? (Tudi če te ne, ti bom razložil).
Preden se nas pet napakira v avto, mine cela večnost. In še takrat, ko spravim vse otroke v avto, ugotovimo, da manjka njihova mama. Ker se doma še vedno rihta.
Imamo tri otroke in vsak na prav poseben način doživlja vožnjo z avtom. Višnji, najstarejši, ponavadi v avtu postane slabo. Zarja, srednji otrok, zelo hitro omaga v njem. Voranc, najmlajši, pa celo pot vpije. Ko smo bili na morju v Dalmaciji, je imela žena odlično zamisel, da bi šli letos še enkrat na morje. Ker je že pozabila, kako naporno je bilo na poti. Pa smo se vračali nazaj pa je Voranc spet celo pot glasno nergal in sem deset minut pred ciljem Tjašo vprašal, kdaj že gremo naslednjič spet na morje. Drug let!, je zakričala v mojo smer.
Pakiranje. Poznate tisto, ko mnogi rečejo, da je najbolj trapasto pakirati za tri dni, ker rabiš toliko stvari kot za teden dni? Z otroki pa ni tako. Več otrok, več prtljage. Z vsakim je toliko več stvari, ki jih nujno potrebujemo s sabo. Potujoča lekarna. Pol hladilnika. Tisoč in ena igrača za morje.
Ko pridemo na cilj, se otrokom poruši ritem. Doma imamo enega (ritem), kjerkoli drugje drugega. Potem pa napade nelagodja kompenziramo s sladkimi pregrehami. Ampak dete lahko poje samo dva sladoleda na dan, sicer nas bo kdo prijavil socialni.
Še Tjašin razlog: ko pridemo domov, jo čaka toliko cunj, da ne pridemo nazaj na zeleno vejo vsaj dva meseca. Kupi, kupi in kupi perila! Mislim, da se bolj boji kupov perila kot se jaz bojim nje, ko jo kaj razjezi.
Zakaj potem sploh hodimo na izlete, te zanima?
Zaradi otrok. Zaradi njihove sreče in iskric v očeh. Zato, ker se na izletih ustvarjajo najlepši spomini, nekaj, kar jih bo spremljajo celo življenje. Zato, ker zvečer zaspimo v skupnem objemu. Ker uživamo v novem okolju in eden v drugem. Ker živimo.
Povsod je lepo. Povsod je lepo, če smo tam skupaj. Pred leti sem bil v čudovitem hotelu s čudovitim razgledom v še bolj čudovitem mestu, pa vse skupaj ni bilo nič vredno, ker sem bil tam sam. Ni pomembno, kam greš, ampak s kom greš.
Težko je potovati z majhnimi otroki. Ampak hitro te naučijo tudi tega, da je najtežje biti zaprt za štirimi zidovi. Ko so na prostem, si dajo duška. Njihovo življenje dobi nov smisel. Človek ni ustvarjen zato, da miruje in obmiruje. V naši krvi in dednem zapisu je, da vedno odkrivamo nekaj novega. Ljudi, občutke in kraje. Najlepše pa je, če nove ljudi odkrivaš s svojimi najljubšimi ljudmi (družino), če nove občutke v tebi vzbudijo prav tvoji otroci in če novi kraji dobijo povsem nov pomen zato, ker smo tam skupaj.
Potovati z otroki je težko. A tudi najlepše.
Za spletni portal Družinski izleti napisal Jure Marolt
